Včasih je januar sredi poletja

Aleš Šteger v knjigi Včasih je januar sredi poletja, križancu med potopisom, romanom in esejem, bralcu približa Peru. Postreže mu z mnogimi razmišljanji o sebi in svojem pogledu na svet, prav tako pa ga ne opehari za informacije s potovanja. Zelo veliko pove o sami deželi ter o njeni zgodovini, prebivalcih in naravi, pa tudi čisto osebne anekdote, ki jih doživijo vsi popotniki. Iz vseh teh skic je Šteger ustvaril kolaž, stkal ga je, če se nekoliko vzneseno izrazimo, kot dragoceno tkanino izpod rok starodavnih Inkov.

V opis popotniških doživetij po Peruju Šteger vpleta tudi epizode iz osebnega življenja, na primer občutek klavstrofobije, ko je bil ujet v dvigalu, primerja s tistim iz muzeja, ko ga je v gneči prav tako zgrabila tesnoba. Zvok zvočnika z avtobusne postaje v Limi ga spomni na podobne glasove, ki jih je kot otrok slišal na avtobusni postaji na Ptuju in so izgovarjali imena njemu tedaj še daljnih in eksotičnih krajev, kot so Ormož, Ljutomer, Kidričevo, Maribor, Varaždin, Lenart. Roman se začne precej dramatično, z opisom rojstva, prvega potovanja v neznano, ki smo ga vsi doživeli.

Aleš Šteger si v knjigi Včasih je januar sredi poletja neprestano zastavlja vprašanje, kaj nas sili v nadaljnja potovanja v življenju. Na svet okoli in znotraj sebe se ozira s senzibilnostjo, s katero bralca očara in se ga čustveno dotakne.

Aleš Šteger (1973) je slovenski pesnik, pisatelj in prevajalec, član uredništva založbe Beletrina in eden od ustanoviteljev festivala Dnevi poezije in vina. Do zdaj je objavil sedem pesniških zbirk, več romanov in esejističnih knjig, potopisni roman po Peruju Včasih je januar sredi poletja ter esejistično zbirko kratke proze Berlin, za katero je prejel Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično knjigo. Od leta 2012 izvaja pisateljski performans, poimenovan »Na kraju zapisano«. Je prejemnik številnih slovenskih in mednarodnih nagrad, njegove knjige pa so prevedene v več kot dvajset različnih jezikov.