Veliki krog

Po študiju, življenju med univerzitetno bratovščino, potovanjih in delu ga je pot vodila naprej in po več kot 35 tisoč kilometrov dolgih ovinkih po suhem in morju, med katerimi je obiskal še Azijo, Afriko in Srednji vzhod in jih opisal zelo tankočutno in zanimivo, je šele čez mnogo mesecev priplul nazaj domov.

Njegova tankočutna spoznavanja krajev, ljudi in življenja nasploh vas bodo popeljali na zelo doživeto pot okoli sveta.

Emilijan Čuček je leta 1958 diplomiral na ameriški univerzi Stanford. Sledilo je služenje vojaškega roka, nato pa poroka z Američanko Joan in vrnitev v ZDA. Naslednja desetletja je opravljal delo na področju financ, v prelomnih letih osamosvojitve Slovenije pa se je vrnil domov. Svojo aktivno kariero je končal na položaju državnega podsekretarja na Ministrstvu za promet RS. Danes je upokojen in živi v Ljubljani.

Iz pogovora z avtorjem smo izvedeli:

1. Od kod ste črpali navdih za knjigo Veliki krog?

V šestdesetih letih je bilo drugače kot danes 2020. Drugače v vseh smislih. Takrat je bilo potovanje, življenje drugje v svetu nekaj čudnega, ponavadi povezanega z begunstvom, izseljenstvom, političnim prebegom. Jaz pa sem imel srečo, da sem legalno odšel v tujino, ne po nakupih v Trst, ampak res daleč.

Napisal sem knjigo zato, da povem, kaj sem videl, doživel, kaj je drugače, da sem se vključil v drugačno življenje med študente v sistemu univerz, ki so bile drugačne kot naše.

Napisal sem knjigo, ker sem v očeh mnogih obiskovalcev mojih predavanj o poti, ki sem jih opravil, videl vprašanja... širša, globlja. To, kar sem doživel in videl na Japonskem pa tudi na poti do Rdečega Morja, Egipta, sem hotel deliti z drugimi v domovini.

2. Komu je knjiga namenjena?

Knjiga je namenjena vsem, ki bi jih veselilo potovati, videti drugačne stvari – pa niso imeli ali nimajo možnosti. Deliti z drugimi je cilj tega pisanja.

3. Kakšno je sporočilo knjige?

Vsem mladim in zainteresiranim sporočam, da nič ni nemogoče, da se da, da nikoli ne reci nikoli.

V težkih in skromnih časih Jugoslavije in Slovenije v sredi prejšnega stoletja, je bilo lahko reči: saj se ne da, kdo pa ima denar za to, saj me ne bodo pustili, saj se ne izplača, ne bo šlo.... In je šlo.... skoro iz nič.... v sistemu, kjer se po vrnitvi s poti okrog sveta na razmajani jugoslovanski ladji v luko Mestre pri Benetkah, nisem smel izkrcati in se z vlakom odpeljati do doma v Ljubljani - par sto kilometrov stran, ker nisem imel italijanskega vizuma....

Po 35 tisoč kilometrih potovanja....Moral sem ostati na ladji in sem se lahko izkrcal šele v Šibeniku, ker nisem imel italijanske vize....

Sporočilo knjige je – če želiš, hočeš, se pot najde.