Voditelji Slovenije

Skoraj stoletje in pol pred letom 1991 so si slovenski politiki – razen izjem – prizadevali za uveljavitev slovenskega naroda, vendar so bili zadržani in previdni pri pobudah za samostojno državo. Čeprav bi lahko kdo ugovarjal avtorjevemu izboru štirih osebnosti – Drnovška, Janše, Kučana in Pučnika – je najbrž nesporno, da gre za politike in voditelje, ki so bistveno in usodno zaznamovali slovensko politično, kulturno in gospodarsko življenje po koncu hladne vojne in so vsak po svoje, vendar odločilno prispevali k ustanovitvi slovenske narodne države.

Dr. Dimitrij Rupel voditelje, o katerih piše, pozna od blizu, njegova pričevanja o njihovih ravnanjih, različnih profilih, strategijah, motivih in programih v prelomnih trenutkih so zato analitična in hkrati osebna. Portreti voditeljev se izrisujejo v dialogu z avtorjem, ki med drugim pravi, da njihovo delovanje v slovenski državi ni bilo komorno muziciranje kvarteta, ampak bojevanje med različnimi glasbili.

Jože Pučnik (1932 - 2003)
»Jože Pučnik, ki je leta 1990 postal predsednik zmagovite koalicije in ki mu je zaradi razmer v tedanji Sloveniji spodletelo, da bi postal tudi predsednik republike, je bil nenavaden voditelj. To nalogo je najprej opravljal simbolično in per negationem: kot pisatelj, nato kot zapornik, celo kot literarna oseba; pred slovensko vojno je bil najbolj vnet zagovornik samostojnosti, po ustanovitvi in mednarodnem priznanju države pa je polagoma pešal in odhajal, kar seveda ni nič čudnega, če pomislimo, da je bilo konec leta 1991 tudi konec Demosa.«

Milan Kučan (1941)
»Kaj natančno je Kučan želel doseči leta 1990, katere rešitve so bile zanj najboljše, komaj sprejemljive ali nesprejemljive, ni popolnoma jasno. Po eni strani je bil ujetnik svoje partijske preteklosti. Za Kučanovo partijo oz. Zvezo komunistov je bila ideja o samostojni republiki Sloveniji (ali Hrvaški!) blasfemična in smrtno nevarna. Če pa bi (Kučan ali partija) morala izbirati med propadom (zvezne) države in propadom socializma, bi se verjetno odločila v korist socializma, torej za konec Jugoslavije.«

Janez Drnovšek (1950 - 2008)
»Drnovšek je bil premišljen, vendar tudi dinamičen politik. Zavedajoč se slovenskih narodnih značilnosti in ljudskih navad je v parlamentu z vključevanjem levih in desnih strank ustvarjal večbarvne koalicije. Nekoč je opozicijskim poslancem, ki so hoteli, da odide s položaja, rekel: »Saj se boste, če odidem, pobili med sabo.« Predsednik vlade je postal maja 1992 po zaslugi konstruktivne nezaupnice krščanskemu demokratu in podpredsedniku Demosa Lojzetu Peterletu, vendar ga je po naslednjih parlamentarnih volitvah povabil v vlado.«

Janez Janša (1958)
»Na volitvah oktobra 2004 je Janševa stranka premagala LDS in nastala je vlada, ki je poleg SDS (29 %) vsebovala še NSi (9 %), SLS (7 %) in DeSUS (4 %). Po mednarodnih dosežkih je bila uspešna, saj je predsedovala OVSE (2005) in Evropskemu svetu (2008), poleg tega je zdržala ves mandat.«