Vojna

Marcel Štefančič, jr., filmski kritik in esejist, že dolgo angažirano spremlja dogajanje po vsem svetu in pri nas. Njegova najnovejša esejistična knjiga Vojna: seji o koncu sveta je njegov premislek o vojnem konfliktu v Ukrajini, ki ga Marcel Štefančič, jr. predstavi v vsej svoji kompleksni zgodovinski in sodobni perspektivi.

Ko Slovenci pozimi odpotujejo na Kanarske otoke ali Mavricij, rečejo, da so s tem presekali zimo – Putin je z vojno presekal covid. Konec je pandemije, te morije. Vse skupaj je bilo res že mučno, zoprno, zadušljivo, neznosno. Neenakost se je poglabljala, jeza je naraščala, socialno nasilje je tlelo, oblasti so izgubljale samonadzor, ljudje so množično umirali – na milijone jih je umrlo, pa sploh ni bilo vojne. Tega si ne zaslužimo! Potem pa je vendarle prišla vojna – in ljudje so kar oživeli. Svet se je »normaliziral« – spet se dogaja nekaj hudega, strašnega, morilskega, toda ne dogaja se nam! Spet je veliko trpljenja, a trpijo drugi, ne pa mi! Spet umirajo, a dovolj daleč stran! – iz eseja Vrnitev zgodovine

Ko so proti Rusiji uvedli »zgodovinske«, »neprecedenčne«, »peklenske« sankcije, so tako rekoč vsi mirno še naprej uvažali rusko nafto. Tudi Amerika, poveljnica in slavilka sankcij. Ko so ji začeli očitati dvoličnost, je Bidnova vlada sporočila, da razmišlja, da bi prepovedala uvoz ruske nafte in da bi zdaj nafto raje uvažala iz Venezuele. Kul. In kdo vodi Venezuelo? Ja, še vedno Nicolás Maduro, ki so ga Američani še malo prej razglašali za diktatorja, fašista, Hitlerja in pošast – za človeka, ki je uničil Venezuelo, ki je Venezuelo prelevil v humanitarno katastrofo, ki je povzročil eksodus venezuelskega ljudstva in ki so ga skušali Američani večkrat likvidirati. Proti njemu so spletali puče – in celo invazije in vojne. Kaj to »pomeni« – da Maduro postaja »naš« diktator? Da postaja sprejemljiv? Da so Američani – in ne le Američani – energetsko odvisni od diktatorja? – iz eseja Ustaviti Putina

Tragedija pa je očitna: medtem ko se bodo Amerika, Rusija in Evropa gnetle za geopolitični primat, bo Ukrajina trpela in krvavela. Naloga Ukrajine je, da zadržuje Rusijo. Da jo utruja. Muči. Izčrpava. Žre. Ukrajinci, ki bodo živeli v permanentni vojni, bodo formirali odporniško gibanje – in Zahod ga bo entuziastično in »zelo čustveno« podpiral. Finančno, logistično, moralno. – iz eseja Lažne solze Evropske unije

O avtorju:

Marcel Štefančič, jr., filmski kritik in esejist, že dolgo angažirano spremlja dogajanje po vsem svetu in pri nas. Njegove dosedanje knjige se vsebinsko raztezajo od teorije in zgodovine slovenskega ter svetovnega filma, do družbeno angažiranih esejističnih knjig. Za esejistični knjigi Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014) in Ivan Cankar: eseji o največjem (2019) je prejel Rožančevo nagrado, za zbirke esejev Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo (2012), Hitler – kako je preživel (2015), Črna knjiga kapitalizma (2017) in Slovenski sen (2021) pa je bil zanjo nominiran. Njegova najnovejša esejistična knjiga Vojna: eseji o koncu sveta je njegov premislek o vojnem konfliktu v Ukrajini, ki ga Marcel Štefančič, jr. predstavi v vsej svoji kompleksni zgodovinski in sodobni