Volčja sreča

Fausto po pretrgani dolgoletni zvezi išče zatočišče med stezami svojega otroštva. V Fontani Freddi naleti na Babette, ki je tudi sama davno prej pribežala iz Milana in mu v svoji gostilni, med obiskovalci malega smučišča in žičniškimi uslužbenci, ponudi službo kuharja. Silvia tam pomaga pri strežbi, še neodločena, ali ji gore pomenijo zimsko skrivališče ali trajno hrepenenje in ali ji bo morda uspelo ujeti svoj ritem in ga uravnati s Faustovim. Potem je tu Santorso, daljnovidni mislec in prekomerni pivec, ki odkrije, da se je navezal na tega osornega prišleka, ki zna hoditi molče kakor pravi gorjan. S kuhanjem za voznike strojev, ki pozimi teptajo smučarsko progo, in drvarje, ki poleti dišavijo gozdove s skladanjem hlodovine, je Fausto v skrbi za druge znova našel svoj smisel, okušajoč telesno poželenje in zapuščenost hkrati. Naj zlatokop sreče obstaja ali ne, je čutil, da stoji prav tam, kjer mora biti.

Pisatelja Paola Cognettija (pre)poznamo po svetlem pogledu, bistrem glasu in nadarjenem očesu za človeška razmerja v njihovem trajnem odnosu z naravo, pa naj bo to macesnov gozd na dva tisoč metrih ali skalnata ledena pokrajina nad tri tisoč. Avtorjevi liki so – ranljivi in nemirni, ubežniki ali povratniki, kakor od nekdaj poznani prijatelji – pravi dragulji. Živopisne strani te očiščujoče knjige najbrž zato bralca navdajajo z občutkom, da se sprehaja skozi letne čase, še več, skozi življenje samo.

Iz knjige

»Fausto se je zatekel v gore, da bi izginil, Silvia pa je želela najti sebe in se pripraviti na ponovni odhod v neznano. Štiridesetletnik in sedemindvajsetletno dekle, ki se neke noči skušata dotakniti drug drugega, medtem ko se Fontana Fredda pripravlja na zimo. Okrog njiju lastnica gostišča Babette, gorska koča tri tisoč metrov nad morjem, dolinski vseved Santorso in s polnimi pljuči dihajoče prostranosti snega in trav. Vrnil se je, po stoletni odsotnosti, celo volk. Kot vsi ostali je bil tudi on na sledi svoje sreče.«

Paolo Cognetti (1978), rojeni Milančan, že vrsto let biva med italijansko metropolo in gorsko kočo na dva tisoč metrih nad morjem. Njegov romaneskni prvenec Osem gorà, prejemnik nagrade Strega, so pred kratkim filmsko upodobili. Roman Volčja sreča, ki se kljub kratkoproznim nastavkom odvija in razpleta romaneskno, je vrh v kratkem času uresničenega avtorjevega prevodnega trojčka založbe UMco in prevajalca Jerneja Ščeka, ki ga sestavljata še izpovedni knjigi Divji deček in Nikoli na vrh.

Vse knjige avtorja najdete tukaj.