Volja do moči

Slovenski prevod knjige, ki prinaša najtehtnejše misli Nietzschejeve filozofije življenja, prihaja zdaj v naš kulturni prostor.

Knjiga prinaša misli, ki jih je Nietzsche premislil in zapisoval pretežno v letih 1884-1888, torej pred nekaj več kakor sto leti.

V sedanji obliki je knjiga prvič izšla leta 1906, ko se začne samosvoja zgodovina njenega delovanja in obenem tudi problem njene avtentičnosti.

Knjiga je veljala in še velja za Nietzschejevo najpomembnejše filozofsko delo. Vendar je treba povedati, da Nietzsche nikoli ni napisal dela Z naslovom »Volja do moči«.

Iz ogromne zapuščine njegovih zapisov sta jo sestavila in izdala Nietzschejeva sestra Elisabeth Forster Nietzsche in njegov prijatelj in pomočnik Peter Gast (njegovo pravo ime je Heinrich Koselitz).

Izdajatelja kritične izdaje vseh Nietzschejevih del in celotne zapuščine, namreč Giorgio Coui in Mazzino Montinari (knjige so izhajale pri založbi Walter de Gruyter od leta 1967 do 1977), silovito izpodbijata knjigo »Volja do moči«.

Tako npr. pravi Mazzino Montinari tole: »Izbira besedil, graditev nekakšnega Nietzschejevega sistema v ,Volji do moči', kar je imelo težke, desetletja trajajoče posledice za raziskovanje Nietzscheja, gre edinole na račun obeh filozofskih (in filoloških) nulitet Heinricha Koselitza (alias Petra Gasta) in Elisabeth Forster-Nietzsche.« Da pa je bila epohalna kompilacija ,Volja do moči kot Nietzschejevo poglavitno filozofsko delo znanstveno nevzdržna, so dokazali 1906/07 Ernst in August Horneffer, kakor tudi 50 let pozneje Karl Schlechta.

Friedrich Nietzsche je napisal mnogo kritik na račun vere, minljivosti, sodobne kulture, filozofije in znanosti v katerih je bil pogosto metaforičen in ironičen, kar ga je razlikovalo od sodobnikov in ga približalo takratni družbi.

Nietzschejevo prepričanje je vključevalo ideje perspektivizma, kar se najbolje vidi v njegovem delu Volja do moči in citatu bog je mrtev.

Njegov filozofski koncept je temeljil na potrditvi življenja, ki v ospredje postavlja posvetno pred posmrtnim življenjem.

Skozi njega spozna, da lahko posameznikova edinstvenost vodi do njegove prevlade nad družbenim, kulturnim in moralnim obstojem. Nietzsche je sicer bil vzgojen v luteranskem duhu, a ga je vera razočarala in je postal ateist.

Njegovi radikalni pogledi na objektivizem in resnico so že dolgo predmet debate v filozofskih krogih in zato ostaja njegov vpliv skozi ves čas močno prisoten. Zadnje čase filozofi uporabljajo njegove teorije za razlago humanizma in trans humanizma.

Nietzsche je začel svojo kariero kot klasičen filolog in se kasneje posvetil filozofiji.

Leta 1869, pri 24 letih, postane predsednik katedra za klasično filozofijo v Baslu. Leta 1879 je od položaja odstopil zaradi zdravstvenih težav, ki so se ga držale že od rane mladosti.

Pri 44 letih je doživel živčni zlom, ki ga je pohabil do konca njegovega življenja. Živčni zlom pripisujejo sifilisu, vendar je diagnoza vprašljiva. Umrl je 25. avgusta leta 1900, najverjetneje za posledicami možganskega raka.