Z licem lub pobožam

Marta Šuštar Pavlović se je pri osemdesetih odločila izdati svojo prvo pesniško zbirko, v katero je nanizala osemdeset pesmi. Sama pravi, da moraš biti za tak korak pogumen, drzen, dovolj samozavesten in, kot je dejal mlad slikar M. Tušak, rahločuknjen.

Vse od otroštva dalje obožuje drevje, obravnava ga kot ljudem enakovredna bitja, izpoveduje mu sočutje in naklonjenost, zanjo so drevesa zvesti spremljevalci, ki jih v sedanjem divjem hitenju vse prevečkrat spregledamo, celo ogrožamo in uničujemo. V zbirki je tudi slavospev Istri, kjer je njena družina našla svoj drugi dom, zadnji del pa je posvetilo tistim, ki so ji ljubi. Ne gre ji za slavo ali priznanje, meni, da je za to prepozno, si pa želi, da bi se njena poezija dotaknila drugih.

Iz knjige:

ZELENA KATEDRALA

Spoštljivo vstopam

v svežo katedralo,

namesto svetih

drevje me objame

in vonj po smoli,

praproti, mahovju.

Drhtav lesket,

vsi ti slapovi barv!

Srebro na krhkih

nitkah pajčevine,

poprh na iglicah,

na latih trav.

Tako božanski in

enkraten, gozd!

Preleti ptic, topot

bežečih senc,

šepet vetrov, nenehno

gomazenje,

kjer vsaka smrt

zapreda novo rast,

vso bujno, mlado,

z licem v vis zazrto,

na živem odru

čudežnih predstav.

Vsa majhna vstopam

v ta naravni hram.

Znebim se težkega

sopuha mest,

sledi zabrišem,

srkam zelenilo.

Marta Šuštar Pavlović je rojena v Ilirski Bistrici med drugo svetovno vojno, v času italijanske okupacije, je okusila vse, kar prizadene vojna. Ustvarjati je pričela kmalu za tem, ko so jo naučili pisati, prva besedila so izšla v osnovnošolskem glasilu Brinje, s tem samotnim početjem je nato nadaljevala kot srednješolka, študentka ekonomije in pozneje v službi. Objavljala je v raznih časopisih in revijah, prispevkov so se veselili tudi uredniki internih glasil delodajalcev, vendar tega ni bilo na pretek.

Besedila so samevala po predalih, za izdajo samostojne zbirke je marsičesa primanjkovalo. Šele po upokojitvi je napočil pravi čas za ustvarjalno pisanje, spodbodla ga je tudi strahotna osebna izguba, ki ji je skoraj spodmaknila tla pod nogami. Svoje mesto je našla v Literarnem društvu Navdih, Ljubljana, kjer četrt stoletja sprošča ustvarjalni nemir in domišljijo, skrbi pa tudi za delovanje in uresničevanje poslanstva društva.

Kakih dvajset nagrad in priznanj na javnih natečajih za leposlovje, številne objave v medijih ter blizu sto nastopov na javnih prireditvah in v ustanovah za starejše so ji v ponos, njim gre zasluga, da se je končno opogumila za izdajo samostojne pesniške zbirke.