Za vse, ne zase

Tržačan Roman Pahor (1903–1951), pobudnik slovenskega mladinskega gibanja v Trstu, je odločitev, da se bo miroljubno, a odločno uprl raznarodovalni politiki fašizma, drago plačal. Dvakrat je moral v konfinacijo na otok Ponza, drugič zaradi obdarovanja slovenskih otrok v znameniti akciji ob božiču leta 1935. Na drugem tržaškem procesu leta 1941 je bil obsojen na 12 let ječe. V kaznilnici v San Gimignanu je zbolel, a se je ob vrnitvi v Trst leta 1944 vseeno pridružil OF. Skrivoma je vodil jugoslovanski Rdeči križ in sprejel drzne naloge, zaradi katerih je ob koncu druge svetovne vojne tvegal življenje. Tudi v komunistični Jugoslaviji je prestal težke dni. Spet so ga zaprli in užil je mnogo grenkob. Toda petdeset let po njegovi smrti je hčerko Sonjo šokirala obtožba, da je bil Roman Pahor v resnici sodelavec Udbe. Je bil res?

Tragično, težko in zapleteno življenje Romana Pahorja je prikazano skozi mnoge neobjavljene dokumente. A knjiga ni prežeta samo s težko zgodovino, v njej so tudi ljubezenska pisma in ganljivi družinski prizori. Pahorjeva življenjska zgodba je hkrati tudi zgodba celotne generacije primorskih upornikov.

Peter Verč (1982) je obiskoval slovenske šole v Trstu in diplomiral iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Leta 2012 je za svoje reportaže v Primorskih novicah prejel debitantsko nagrado Društva novinarjev Slovenije z utemeljitvijo, da je »nepopustljivo nepristranski«. Delal je tudi na Radiu Opčine, v slovenskem uredništvu RAI in na Primorskem dnevniku. Trenutno poučuje na prvostopenjski srednji šoli v Trstu.

Roman Pahor je bil njegov ded. Knjigo o njem je napisal ob sodelovanju tete Sonje Pahor (1934), Romanove prvorojenke, ki čilo pripoveduje o očetu.