Zadnje priče

S knjigo Zadnje priče nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič (1948) nadaljuje projekt ubesedovanja »človeka v vojni« in njegove »zgodovine čustev«, ki si ga je zadala z delom Vojna nima ženskega obraza. Mozaiku izpovedi, vtisov, spominov in pričevanj žensk, ki so se borile na Vzhodni fronti, se v Zadnjih pričah pridružujejo spomini tistih, ki so bili med drugo svetovno vojno stari od tri do štirinajst let.

Dogodkov, ki so jih preživeli v otroštvu, niso mogli nikdar pozabiti. Še težje je bilo doživeto opisati. Avtorica je njihova pričevanja zbirala več kot štirideset let.

Svetlana Aleksandrovna Aleksijevič (1948) je beloruska pisateljica, esejistka in raziskovalna novinarka. Svojo pot je začela kot dopisnica literarne revije, vendar so jo že zgodaj pritegnile pripovedi običajnih ljudi in njihov pogled na prelomne trenutke zgodovine. Skozi leta je oblikovala prepoznaven literarno-dokumentaren žanr za katerega je značilen polifon preplet spominov, izpovedi, pričevanj, komentarja in pripovedi, ki dogodek osvetljujejo z različnih perspektiv. Avtorica svoja dela imenuje »večglasni romani«, v katerih ključno vlogo odigrajo prav prvoosebni pričevalci.

V svojih delih se osredotoča na ključne dogodke v zgodovini Sovjetske zveze (druga svetovna vojna, Sovjetsko-afganistanska vojna, razpad Sovjetske zveze, Černobilska nesreča), ki so sooblikovali mit (in propad) sovjetskega človeka. Vojna nima ženskega obraza je njena prva knjiga (1985) in poleg Černobilske molitve (slo. prevod 2009, Modrijan) njeno drugo v slovenščino prevedeno delo. Za svoj opus je leta 2015 prejela prestižno nobelovo nagrado za književnost.