Zadnji film 2.0

Filmov sedemdesetih se ne da dovolj slaviti. To je bil čas, ko so nam filmi mežikali. In ameriški filmi, ki so nastali med letoma 1967 in 1977, so me naredili. Še vedno izgledajo fantastično. Mnogi izgledajo celo tako, kot da bi bili posneti danes. Zdajle. In ko to rečem, verjetno najprej pomislite na Botra, Kitajsko četrt, Francosko zvezo, Privatnega detektiva, Nashville, Let nad kukavičjim gnezdom – na monumente sedemdesetih.

V sedemdesetih je Hollywood prevzela nova generacija. Tem novim, mladim filmarjem so rekli Wunderkinds, Wonder Boys ali Movie Brats, sami pa so se razglašali za avtorje, kar je bila vedno dobra pretveza za filmsko revolucijo. In morali so izvesti revolucijo, če so se hoteli izraziti. Sedemdeseta so bila pač čas, ko je bil film umetnost št. 1. »Dekada, ko so še filmi nekaj pomenili,« pravi David Thomson. »Zad­nje zlato obdobje ameriškega filma,« pravi Martin Scorsese. »Hollywoodsko resnično zlato obdobje,« pravi Pauline Kael. »Bogati, plodni detour,« pravi David Cook. »Kratko okno priložnosti,« pravi Noel King.

»Nevidno« montažo so zamenjali montažni preskoki, jump cuts, eliptično kadriranje, nenadni flešbeki, zumiranja, vož­nje kamere, nestabilna, subjektivna kamera, »ribje oko« in ekscentrični snemalni koti, ki so gledalca dezorientirali. Idealne vizualne in moralne perspektive ni bilo več, s čimer so, pravi Geoff King, zavrgli tudi dominantno ideologijo, ki je podpirala holivudski klasični slog – afirmativno, optimistično ideologijo, ki je gledalcu dajala občutek varnosti in domačnosti, občutek, »da je svet urejen in razumljiv« in da so vsi konflikti rešljivi.

Marcel Štefančič, jr., (1960) je filmski kritik, publicist in avtor skoraj stotih knjig. Z zgodovino filma se je do zdaj sistematično spoprijel že nekajkrat, saj je v izjemni Maškaradi (2013) obdelal slovenski film od leta 1948 do 1990, v referenčni kritični enciklopediji Slovenski film 2.0 (2016), pa kritiško ovrednotil slovenske celovečerne filme iz četrtstoletnega obdobja samostojne Slovenije (1991–2016). Tudi zgodovini svetovnega filma je posvetil kar nekaj knjig. V zadnjem času je bila najbolj odmevna njegova obsežna mojstrovina Če umrem, preden se zbudim (2020), monumentalni pregled klasičnega obdobja filma noir od začetka štiridesetih let do konca petdesetih let prejšnjega stoletja. Zdaj v enakem formatu izhaja še močno razširjena izdaja knjige Zadnji film (prvi izid leta 2007), v kateri je Štefančič eruditsko popisal zlata leta Hollywooda od sredine šestdesetih do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja.