Zakaj ima moj hudič krila

SSKJ geslo ambivalenca definira kot »hkratno uveljavljanje obeh protislovnih čustev«. V navalu navdušenja včasih za kakšno stvar rečemo, da bi si jo bilo treba, če seveda še ne bi obstajala, preprosto izmisliti, saj lahko edino z njo opišemo prevladujoč vtis, ki smo si ga o nečem ustvarili. V tem konkretnem primeru je »stvar« slovarsko geslo, tisto »nekaj« pa knjiga, ki sliši na ime Zakaj ima moj hudič krila Tereze Vuk. Roman, ki zaradi slengovske govorice morda na prvi vtis deluje lahkotno, je v resnici kompleksno in občutkov polno delo, kot je življenje – polno ambivalenc, razpetosti med ja in ne, zabavnih, a tudi zelo trpkih trenutkov. Predvsem pa je knjigo moč brati kot kroniko nekega prebolevanja, najsi gre za družinske in ljubezenske odnose, odvisnosti od določenih substanc ali, navsezadnje, bolezen, ki se je nedavno zgrnila nad človeštvo v obliki pandemije in postala velik problem tudi zaradi številnih ovir za svobodnega duha avtorice oziroma prvoosebne pripovedovalke. 

Tereza Vuk (1976) nima življenjepisa. Opisuje življenje, ampak če čakate dokončane doktorate, se obrišite pod nosom. Če je šola življenjepis. Če ni, potem je leta 2012 zmagala na Proznem mnogoboju in ima za sabo dve knjigi. Po materini strani nečakinja dr. Nede Pagon in po očetovi potomka dr. Stanka Vuka. Na kar se nikoli ni zanašala, ampak je raje hodila po Metelkovi in ljudem delila liste, na katerih je bil napisan njen blog. Ker življenje je zabavno. In zato ni njenega življenjepisa. So samo knjige.