Železne stopinje

Zgodovina slovenske metalne glasbe je slabo zabeležena, kar je Brnčič ugotovil že leta 2017, ko je najprej posnel dokumentarni film Železne stopinje, nato pa izdal še istoimensko knjigo intervjujev in fotografij. Lani je izšla že njena druga, posodobljena izdaja.

Punk je najbolje zabeležen glasbeni fenomen pri nas, čeprav tudi pri tem govorimo o le približno desetih knjižnih delih. Glavni razlog verjetno tiči v njegovi političnosti in družbeni kritičnosti besedil. »Mora me tlači ob lojtri domači / Mečkalne ode že pojo prismodee jeje / Veseli deklet se množica / radio ves dan igra / danes mandarina jutri Jožica / najbolj pa debela deklica / Pozabil dolg je svoj poet / pesmi piše vsakdo spet … o ne o ne / raztegni stari rocker meh« se res sliši kot besedilo, namenjeno predvsem zabavi, ne pa kritiki, kar so YUNK – Junaki nočne kronike, ki jim je svoj vokal posodil tudi veliko starejši Janez Bončina – Benč, v prvi vrsti tudi želeli doseči.

Brnčič že v uvodu opozori, da knjiga ni enciklopedija, ampak popis začetkov slovenskega heavy metala, ustvarjen zato, da ne bi šel povsem v pozabo, saj so nekateri od akterjev tudi že pokojni. Železne stopinje so zato pomemben antropološki, sociokulturni zgodovinski dokument časa glasbe, ki je v veliki meri ne boste našli niti na spletu, saj digitalnih nosilcev tedaj še ni bilo, do danes pa so mnogi že (nehote) pozabljeni ali izgubljeni. Kot je razvidno iz intervjujev, med starošolskimi metalci in sodobno sceno ni najti veliko vzporednic, kaj šele, da bi skupine med seboj vzdrževale tradicijo in kontinuiteto.

Razlika med današnjim razumevanjem metala kot nadpomenke za skupek žanrov in tedanjim razumevanjem heavy metala kot enega in edinega glasbenega žanra te vrste je torej že v poimenovanju. Kot v intervjuju omeni Saša Einsiedler, televizijska in radijska voditeljica, ki je nekdaj vodila tudi glasbene oddaje ter pela v metal zasedbi Rdeči baron, pa so melodije, ki so jih tedaj razumeli kot »trše«, za današnje čase v resnici zelo mile. Že ob hitrem pregledu fotografij lahko vidimo, da je bil lahko nekoč metalec res vsakdo, ne tako kot danes, ko v alternativnih krogih kroži šala, da ne moreš biti metalec, če nimaš dovolj denarja. Po besedah nekdanjih Krom včasih »če si hotel biti heavy metalec, usnjena jakna niti ni bila potrebna. Zadoščala je jakna iz jeansa z dvema našitkoma na hrbtu«. Za nekatere pa tudi oprijete pajkice in barvne rese ter natupirana pričeska, a ti so bili že tedaj v manjšini.

Knjiga s podnaslovom Kako je nastal slovenski heavy metal si zasluži, da bi se vseskozi posodabljala, dokler ne bi katalog prišel do današnjih dni. Metalski spletni forumi so danes praktično že izumrli, dolgolasci večinoma prisegajo na bende iz tujine, vse bolj pa se izgublja spomin na švercanje kitar iz Italije, številne koncertne prostore okoli Postojne, požar v Studiu Tivoli, srečanja z Lemmyjem in druge brezštevilne anekdote tega razkošnega glasbenega sloga.

— Pia Nikolič, Megafon.si