Želim dojiti

Ženske dojimo svoje otroke od prvinskih časov, torej odkar obstaja človeška vrsta. Toda to ne pomeni, da je dojenje povsem preprosto ali da vedno zmoremo povsem same in brez težav. Dojenja se naučimo. Potrebujemo toplo besedo, iskreno podporo in pravo znanje. Ne le želja matere, tudi primarna družina in širša družba vplivata na to, kako dojenje steče prve dni po rojstvu otroka, kako poteka in kako dolgo traja.

Živimo v družbi, kjer dojenje ni utečeno kulturno vedenje, kot je to veljalo za vse pred-industrijske družbe. Sodobne matere se vsakodnevno soočajo s pomanjkanjem pomoči, z napačnimi nasveti, pa tudi z miti, da »najbrž nimajo mleka«, da njihovo mleko »morda ni dovolj hranljivo« za dojenčka ali da bi se otrok vendar že moral nehati dojiti, saj je prevelik za dojko. Vse to ni presenetljivo, kajti v enem samcatem stoletju je zaradi bistveno spremenjenega načina življenja poniknil velik del dragocene materinske veščine. Na srečo je nismo izgubile povsem. Le na novo jo moramo »odkrivati«, obnavljati in vztrajno prenašati od matere do matere.

Mnoge matere smo po porodu prvega otroka izgubljene, negotove, celo prestrašene. Naše predstave o tem, kako skrbeti za dojenčka, so idealizirane in neredko odtujene od naravnih potreb majhnih otrok. Verjamemo, da dojenčka podojiš, ko je lačen. Da ga odložiš v posteljico, ko je sit. Da lahko med porodniškim dopustom kaj postoriš, za silo urediš dom, greš na miren sprehod z vozičkom, na klepet s prijateljico. Pa ni vedno tako. Morda dojenček sesa tudi, ko ni lačen. Morda se ure in ure doji. Čudovito posteljico zavrača, v njej joka in poliva. Obožuje pa telesni stik. Na vse to nas matere ne pripravi tako rekoč nihče. Zdi se, da gre vse narobe, lahko se počutimo osamljene in ujete. Le kdo nam lahko zares pomaga, če ne prav matere, ki so imele enake težave, jih premagale in ob tem postale samozavestne?

Matere, ki so dojile svoje otroke in mi predajale svoje znanje, so mi darovale delček univerzalne ženske moči. Zaradi njihove in svoje notranje moči sem tudi sama lahko premagovala najrazličnejše stiske pri dojenju svojih otrok in nato postala svetovalka z licenco mednarodne organizacije za podporo in pomoč doječim materam La Leche League International. Ženska radovednost, intuicija in empatija so me vodili še dlje, v raziskovanje prehranskih kultur in običajev prehranjevanja otrok po svetu. V knjigi vam del te kolektivne ženske zavesti, energije in moči predajam dalje, da jo boste lahko ve predajale drugim.

Knjiga je nastala po desetletju svetovalne prakse in zajema vse pomembnejše dileme, pred katerimi se danes znajdemo matere. Nosečnico skrbi, ali bo imela dovolj mleka, kako porod vpliva na dojenje in kako dojenje podpirajo porodnišnice. V prvih tednih po porodu se največ vprašanj suče okoli pravilnega pristavljanja, bolečih bradavic, dojenja zaspančkov, trajanja podojev, urnikov in materine prehrane. Po prvih mesecih mnoge matere prežema strah pred izgubo mleka, neredko se dojenček krega na dojki in včasih uprizori dojilno stavko. Sledijo dileme o uvajanju goste hrane, alergijah, dojenju ob bolezni otroka ali matere, težave z uspavanjem, nočnim spanjem in seveda z odstavljanjem. Knjiga je napisana kot dialog med materami ali očeti in svetovalko, v obliki vprašanj in odgovorov, ki se trudijo biti strnjeni in jasni. Vsak odgovor podaja temeljno razlago, različne možnosti ukrepanja, dodane so jim izkušnje mater v podobnih težavah. Sto najpogostejših vprašanj in odgovorov je razvrščenih v 13 poglavij. Ni vam jih treba brati od začetka ali po vrsti. Knjigo lahko odprete, kjerkoli vas pritegne. Vsako vprašanje je manjša neodvisna celota.

Knjiga je vir znanja in opore. Podpira materinski čut in partnerstvo. Je več kot učna ura iz dojenja, saj zajema učenje o zgodnjem otroštvu med naravnimi danostmi in kulturo.