Zelo za

Filmski kritik lahko daje odgovore celo na vprašanja, ki jih sploh ni.

Iz knjige:

»Zakaj sem postal filmski kritik? Iz preprostega razloga: ker sem bil od malega obseden s filmi. Ker sem bruhal, če nisem smel ali pa mogel v kino. Ker me je bilo strah, če nisem šel v kino. Ker je bil kino tedaj brez konkurence, brez tekmeca, brez alternative. Ker so filmi še nekaj pomenili. Ker so pomenili vse. Film je bil prioriteta, tako rekoč edina opcija. Ni mi preostalo drugega, kot da postanem filmski kritik.«

»V knjigi Zelo za so zbrane kritike filmov, ki sem jim v Mladini v 21. stoletju pritaknil oceno ZELO ZA. Pomeni, da sem jih brezmejno podprl in hvalil. Nekateri so bili res mojstrovine, drugi pa so v teh barbarskih in komodificiranih časih potrebovali mojo podporo. Nekatere sem brezmejno hvalil zato, ker so bili res dobri in transformativni, druge pa zato, ker je bilo to prav. Včasih mora biti kritik tudi aktivist – in kontraprogramer. Zato je med filmi, ki so dobili moj ZELO ZA, tudi kak trash. Kot je nekoč rekla Pauline Kael: filmi so tako redko dobri, da nima smisla hoditi v kino, če ne znaš ceniti trasha. Kar je za nekoga trash, je za drugega revolucija. Hitri časi.«

Marcel Štefančič, jr., (1960) magister filozofije, je esejist in filmski kritik ter avtor stotih knjig. V njih je popisal raznolik nabor tematik, od zgodovine svetovnega (Zadnji film 2.0 in Če umrem, preden se zbudim) ter slovenskega filma (Maškarada in Slovenski film 2.0), do družbeno angažiranih tem (Črna knjiga kapitalizma). V zadnjem desetletju je postal najprodornejši slovenski esejist, saj je bil kar šestkrat nominiran za Rožančevo nagrado, dvakrat pa jo je tudi dobil za knjigi Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014) in Ivan Cankar: eseji o največjem (2018). Ob tem je s svojim pripovednim slogom vplival na mnoge generacije filmskih kritikov in esejistov, saj v svojih knjigah in drugih besedilih na izviren način prepleta popkulturo in družbeno stvarnost.