Zgodba mojega življenja

Le nekateri deli teh spominov so bili objavljeni, o štirih desetletjih življenja v New Yorku pa zvemo zelo malo. Zato spomine dopolnjujejo zapis, ki ga je za to knjigo napisal njegov sin mag. Tomo Kalan, in fotografije iz družinskega arhiva. Publicistka in raziskovalka Alenka Puhar pa je v esej Podvojeni Dachau strnila svoja spoznanja o tem, zakaj so nemški lagerji postali za preživele in za jugoslovanski režim tako zelo občutljiva tema

Iz knjige:

»Ko sem šel prvič iz Amerike v Evropo na dopust, sem obiskal tudi Dachau. Odkrito povedano, šel sem nerad. Bal sem se, da bo moj obisk zbudil v meni trpke spomine, ki sem jih bil skušal pozabiti. Pozabil jih nisem nikoli, a trpkosti ni bilo v njih ...

Bil je delovni dan. Bil sem zgodaj tam in obiskovalcev nisem videl. Čeprav so razen dveh barak – mi smo jim rekli bloki – vse druge podrli, se je vendar jasno videlo, kje so bili posamezni bloki. Tam, kjer so prej stale stene barak, je nizek betonski zid, za zidom pa lepo zravnana peščena tla in na njih tablica s številko, ki je povedala, kateri blok je bil tam.

Za zadnjima blokoma – 29. in 30. – so zgradili tri kapele, katoliško, protestantsko in judovsko, in za njimi so v starem zidu vrata, ki vodijo v večjo kapelo novega samostana karmeličank.

Po taboriščni cesti sem šel počasi mimo blokov 13, 19 in 23 do zadnjega, 29. bloka. V vseh teh blokih sem živel, v zadnjem na koncu najdalj in v najbolj strašnih dneh svojega suženjstva.

Tam sem obstal. Videl sem pred seboj barako – ki je ni bilo – ter raztrgano in sestradano množico svojih sotrpinov. Videl sem svoje prijatelje, stanovske tovariše in dobrotnike ... Zaskelelo me je pri srcu, ko sem vprašal: 'Zakaj?'«

Dr. ZDRAVKO KALAN (Motnik, 1906 – New York, 1992) je bil katoliški javni delavec trdne slovenske in demokratične zavesti. Pred vojno je bil odvetnik, pod tujo zasedbo je odklonil komunistično revolucijo ter sodeloval z gibanjem Draže Mihailovića. To je plačal z Dachauom. Domov se ni vrnil. Do leta 1949 je v Nemčiji in Avstriji sodeloval z ameriškimi obveščevalci in s protirežimskim gibanjem Andreja Glušiča. Izselil se je v ZDA in se ustalil v New Yorku, magistriral iz knjigovodstva in se zaposlil v javni upravi. Leta 1956 so se mu pridružili žena in oba otroka. V župniji sv. Cirila se je zlasti s Prosvetnimi urami uveljavil kot eden izmed stebrov slovenske skupnosti v velemestu. Še malo pred smrtjo se je odločno zavzel za ameriško priznanje samostojne slovenske države.