Zgodba o glini 2002-2020 = A story of clay 2002-2020

Pregledni katalog/knjiga Ivaninih prvih osemnajst let ustvarjanja v glini. Od lončenine, skulptur do instalacij v zaprtih prostorih in na prostem, od primitivnih načinov žganja v jami, sodu, z dimom do rakuja, saggara in žganja v električni peči. Spremni teksti Marka Pogačnika in Ivane Petan, fotografije Bojana Breclja. 

Ustvarjanje v glini je zame najprej lekcija o dotiku. Dotik sproži odnos gline-mene-gline. Spreminja obliko gline v novo utelešenje, ki sledi načinu mojega dotikanja. Spoštljivost, pozornost in prisotnost dotika rastejo v spoznavanje gline kot materiala, ki zrcali (moje) življenje. Namesto da bi bila zgolj trivialen neživ material, mi je glina začela govoriti o svetosti sveta kot o prostoru rojstva vsega, kar sprožim in sem pripravljena videti. Brez besed a glasno; v oblikah, velikostih, številnosti, barvah, teksturah uteleša moj način doživljanja življenja in sveta.In še več.
Nikjer mi ni postalo tako jasno kot pri delu z glino, da - ko razširim svoje dotikanje gline na percepcijo prostora in bitij okoli mene – je vsak moj dotik vedno že odnos in pušča vtis vame in v celoto, v kateri bivam in sobivam. Dotikam se fizično, miselno, duhovno; z rokami, željami, emocijami, mislimi in vsemi ostalimi obnašanji. Vsak dotik pusti sled, ki ga glina nikoli ne skrije. S
svojo neposrednostjo je učinkovita učiteljica vseh mojih načinov dotika.
Dotik prinaša svet in vse, kar v njemu najde svoje mesto. Skozi dotik se zgodi rojstvo stvari, ki prinašajo v prostor kvaliteto odnosa ustvarjanja. Zato je zame prav „kako“ in ne „kaj“ dotika tisto prvo, ki govori o bistvu nastale stvari. Z načinom dotika, kjer niso v ospredju tehnična znanja oblikovanja, marveč spoštovanje in ljubezen do materiala, se zgodi vizualni videz stvari in
istočasno njena nevidna vibracija, ki ji da njeno mesto v celoti sveta in zbudi zunanji odziv. Ne glede na to, ali oblikujem uporabno keramiko ali umetniško delo, je moj „kako“ tisti, ki zgradi neki „kaj“. Takrat se lahko dotaknem sveta kot svetega prostora. Kar se utelesi, je stvar, ki govori o spoštujočem soustvarjanju in spoštuje življenje kot njegovo utelešenje. S tega zornega kota se ločitev keramike na uporabno in umetniško izkaže za nekaj nepomembnega in sekundarnega, ki govori predvsem o aktualnem načinu družbene razporeditve in razmerja moči in ne o bistvu ustvarjanja in stvareh sveta.
Umetnost, pozorna na „kako,“ bogati življenje s prepoznavanjem njegove svetosti. Takrat, ko „kaj“ pade na drugo mesto, umetnost postane življenje. In bivanje, ki se prepozna v „kako,“ izlušči življenje v umetnost. S pristopom do sveta in njegovega večdimenzionalnega življenja, ki se sprašuje "kako,“ dobi vsako dejanje enako edinstven pomen in smisel, in vse, kar je, najde svoje pravo mesto v konstantno spreminjajoči se celoti sveta.
Ustvarjalnost kot način bivanja obrača svet na glavo. Stanje navzočnosti, ki ga prinese ustvarjalnost, je trenutek, ko najbolj „sem“. A hkrati, paradoksalno, me prav takrat najbolj ni; obstaja le glina, ki ima mojo popolno pozornost. Delo z glino zatorej zame ni eden od načinov kako porabiti svoj čas in biti umetnica, marveč skoznjo živim; dostopam do sebe in sveta.

-Ivana Petan

Ivana Petan (1974, Zagreb), samostojna ustvarjalka na področju kulture, je  po diplomi iz socialne pedagogike in magisteriju iz teorije in filozofije vizualnih umetnosti stopila  na pot umetnosti oblikovanja gline in geomantije. Svoje ustvarjanje lončenine in umetniških del gradi na prostoru in dotiku, na njuni sopovezanosti in soodvisnosti v utelešanju. Dela nastajajo iz (subjektivne) percepcije vidnih in nevidnih ravni prostora/kraja/kvalitete bivanja v določenem trenutku. Uporablja različne tehnike oblikovanja in žganja gline. Poleg lastnega ustvarjanja predaja naprej znanje v keramiki in lončarstvu ter soustvarja v projektih geomatičnih raziskav prostorov in klesanju litopunkture.