Zgodbe ob kuhinjski mizi (dopolnjena izdaja)

Prebiranje zgodb Rachel Remen je zdravilno. Ko poslušamo njen glas in glasove tistih, ki so uporabili rane kot vrata v preobrazbo svoje bolečine, naše trpljenje nekako pojame, rane se začnejo celiti, srce se počuti dovolj varno, da se še malo odpre. Povezani smo drug z drugim. V obdobjih, ko se počutimo najbolj ranljive, se razodene in prikaže tisti del nas,ki je neranljiv. Srce se začne odpirati in začutimo ga, kakor da bi odprli oknico in spustili vase sončno svetlobo, ki je ves čas potrpežljivo čakala, da jo bomo sprejeli.

Ko prosim ljudi, naj mi povedo svojo zgodbo, včasih govorijo o svojih dosežkih, o tem, kaj so v življenju pridobili ali zgradili. Veliko nas ne pozna svoje zgodbe. Zgodbe o tem, kdo smo, ne, kaj smo naredili. S čim smo se spopadali, da smo zgradili, kar smo zgradili, od kod smo črpali in kaj smo tvegali, da smo zgradili, kaj smo čutili, mislili, odkrili in česa smo se bali v dogodkih svojega življenja. Resnične zgodbe, ki pripada samo nam.

O avtorju
Rachel Naomi Remen je zdravnica, profesorica medicine in terapevtka, poleg tega že dolgo boleha za kronično boleznijo. Njena zbirka resničnih zgodb izvira iz zamisli o »modrosti ob kuhinjski mizi« - izročilu izmenjave izkušenj, ki kažejo življenje v vsej njegovi moči in skrivnosti ter opominjajo, da so stvari, ki jih ne moremo meriti, mogoče stvari, ki najbolj bogatijo življenje. Zgodbe ob kuhinjski mizi se dotikajo vseh življenjskih vprašanj – od trpljenja in bolečine do ljubezni, vere, čudežev in smisla.

Odlomek

»Človeško bitje« je bolj glagol kot samostalnik. Vsak od nas je nedokončan, delo v teku. Nemara bi bilo točneje, če bi ocenjevanju sebe in drugih dodali besedico »še«. On ... še ... ne pozna sočutja. Nisem ... še ... dovolj pogumen." Vse spremeni. Videla sem, kako »še« postane resničen tudi na samem robu življenja. Če je življenje proces, so vse sodbe začasne. Ne moremo soditi o nečem, dokler ni dokončano. Nihče ne izgubi in ne zmaga, dokler teka ni konec. »Zlomljen« je nemara le stopnja v procesu. Popek ni zlomljena vrtnica. Zlomljene so le nežive stvari. Mogoče procesa, kar človeško bitje je, nikoli ni konec. Tudi s smrtjo ne.
Zaradi nagonskih vezi, strahu pred spremembo ter želje po gotovosti in nespremenljivosti mogoče spodrežemo spremembo, ki je naša največja moč, najosnovnejša identiteta. Brez nestalnosti ni procesa. Sprememba je narava življenja. Vse upanje temelji na procesu.

Neka sufijska zgodba pripoveduje o človeku, tako dobrem, da angeli prosijo Boga, naj mu podeli dar čudežev. Bog jim modro svetuje, naj ga vprašajo, ali si tega res želi.
Angeli ga obiščejo in mu najprej ponudijo dar zdravljenja z rokami, nato dar spreobračanja duš in tretjič dar kreposti. Dobri človek vse odkloni. Vztrajajo, da mora izbrati, sicer bodo oni izbrali namesto njega. »Dobro,« odvrne. »Prosim, da bi lahko naredil veliko dobrega, ne da bi kdaj vedel za to.« Zgodba se konča tako:

Angele je zmedlo. Posvetovali so se in nazadnje sprejeli naslednjo odločitev: Vsakič ko bo svetnikova senca padla za njegov hrbet, bo imel moč zdraviti bolezni, lajšati bolečino in tešiti žalost. In ko je hodil, je njegova senca spreminjala izsušene poti za njim v zelene, oživela je uvele rastline, da so zacvetele, dala je čisto vodo posušenim potokom, svežo barvo bledim otrokom in radost nesrečnim moškim in ženskam. Svetnik je preprosto živel naprej in širil krepost, kot zvezde širijo svetlobo in cvetice vonj, ne da bi se kdaj tega zavedel. Ljudje, ki so spoštovali njegovo skromnost, so mu molče sledili in nikoli niso spregovorili z njim o njegovih čudežih. Kmalu so celo pozabili njegovo ime in imenovali so ga Sveta senca.