Živa gora

Knjiga Živa gora prinaša poetične refleksije, ki jih je med hojo in raziskovanjem gorovja Cairngorms v škotskem Višavju v štiridesetih letih prejšnjega stoletja izpisala škotska pesnica in pisateljica Nan Shepherd, na izid v knjižni obliki pa potem počakala vse do leta 1977. To duhovno raziskovanje surove pokrajine in neukročene narave spada med najboljša potopisna dela, ki so bila kadarkoli napisana v angleškem jeziku.

Gora, narava in človek se v tej knjigi tankočutno prepletajo med seboj, tesna povezanost živega in večnega pa v tem lirično povzdignjenem pisanju odpira vrata zaznave intenzivnemu in poglobljenemu dojemanju prvobitne pokrajine in mestu človeka v njej.

Gre za knjigo, ki je v svojem času že nakazovala, da je obdobje klasičnih potopisov mimo, saj gre za mešanico poezije v prozi, geopoetskega raziskovanja, preiskovanje narave vedenja, metafizičnega sprehajanja med različnimi religijami ter iskanja ljubezni in povezanosti v vsem, kar nas obdaja. Jezik v knjigi je zračen v obeh pomenih te besede, saj avtorica zaznava nianse v spreminjanju vremena, ki vpliva nanjo in njeno počutje, hkrati pa jo narava spodbuja, da ves čas preizkuša meje jezika in tega, kaj lahko izpove z njim.

Živa gora je emocionalna in intelektualna meditacija pesnice, ki je v naravi poslušala odtenke svojih misli in jih ubesedila v enkratno mešanico osebno izpovedne literature in filozofske meditacije.

»Mojstrovina … Eno največjih del o naravi, ki so bila kadarkoli napisana v Britaniji.«

– Chitra Ramaswamy, The Scotsman  

»Proza Nan Shepherd je čudovita – bistra kot gorski potok, globoka kot jezero.«

– EmilyBooks Blog

Nan Shepherd (1893–1981), škotska pisateljica in pesnica, je bila pomembna modernistična avtorica, ki je v svojih delih opevala predvsem lepoto škotske narave, lotila pa se je tudi problema ženskega položaja in socialnih razlik v škotski družbi svojega časa. Leta 1915 je diplomirala na Univerzi v Aberdeenu, kjer je nato poučevala angleščino. Upokojila se je leta 1956, a je nadaljevala z urejanjem revije Aberdeen University Review vse do leta 1963. Leto kasneje ji je Univerza podelila častni doktorat. Shepherdova je prvi roman, The Quarry Wood, v katerem je predstavila omejeno in pogosto tragično življenje žensk, objavila leta 1928, tudi v naslednjih delih pa se je posvečala odnosom med ljudmi v majhnih škotskih skupnostih. Knjiga refleksij Živa gora je njeno najbolj znano delo ter klasika škotske literature.

»Živo goro je v knjižnem pogledu izredno težko opisati. Je hvalnica v prozi? Geopolitična preiskava? Krajevna himna? Filozofsko prevpraševanje o naravi vednosti? Metafizična mešanica prezbiterijanstva in taozima? Noben od teh opisov se povsem ne prilega celoti, čeprav je knjiga deloma vse to. Nan Shepherd sama jo imenuje »pritok ljubezni«, pri čemer »pritok« zaobsega predvsem »izmenjavo« in »vzajemnost« in ne toliko »navala« ali »zastoja«, s pridihom erotike ob besedi »ljubezen«. Jezik v tej knjigi je prevetren v obeh pomenih: vsebuje različne vrste podnebnih razmer, vendar je tudi posledica desetletij stika s »prvinskimi silami«. Tonovsko lestvico te knjige označuje sožitje »jasnosti uma« in »vznikanja čustev«, žanrsko pa prepletanje reportažnega zapisa, memoarske literature, prirodopisa in filozofskega notranjega zrenja. Poživljajoče stvarna je – prevzeta nad različicami cairngornskega granita, nad gorskim svetom, ki »ne počne ničesar, absolutno ničesar, razen, da je, kar je« – in malodane animistična v svojem razglabljanju o vzajemnem delovanju uma in gore.«

– Robert Macfarlane, iz spremne besede