Življenje: smrtno nevarno!

Vsakdan nam v veliki meri krojijo koronaukrepi, ki v imenu preventive posegajo v pravice do dihanja, gibanja, druženja, dela, dotika, bližine in zasebnosti. Ljudje smo družbena bitja. Osama vodi v porast psihiatričnih in kroničnih obolenj; druženje, gibanje in delo, ki nas osrečujejo, pa jih zmanjšuje. Od oktobra opazujem visok davek koronapolitike: s strankami delam skoraj samo še protokole za posttravmatsko stresno motnjo. Mnoge so ostale brez dela, mnoge še bodo. Preobremenjene, izčrpane in prestrašene. Strah pa pomeni stres, ki uničuje imunski sistem in krepi akutna obolenja.

Koronaukrepi pri velikem delu populacije uspešno zmanjšujejo občutke miru, sočutja, radosti in spontanosti, okužb pa kot kaže ne ... Pospešujejo zaton svobode, plemenite povezanosti in kulture: vsak dan bolj izkušamo primež virusne strahovlade. Najvišje humanistične vrednote, kot je npr. svoboda duha in odločanja o sebi in lastnem telesu, ne bi smele biti podrejene nobenemu izrednemu stanju. 20 Apolonija Klančar Nikoli. Nikjer. V to stanje smo se spravili počasi in sami. S svojim popreproščenim pogledom na to, kaj je Človek.  Z otopevanjem in nespoštovanjem njegove narave ter povezanosti vsega z vsem.

Corona je izraz velike odtujenosti od samih sebe in narave, odraz preziranja Človeka kot duhovnega bitja. Rešitev iz globalne krize ne bo prinesla stroka niti ne zdrava pamet. Obe sta na prenizki ravni. Pokaže jo lahko modrost mirnega srca in pot sočutja, bližine in ljubezni. Vse našteto je v brezosebnem javnem hladu koronaukrepov malodane prepovedano. Kolegica je nedavno zapisala, da je največje orožje množičnega uničevanja strah, sploh kroničen. Naj parafraziram staro reklo: najmogočnejše orožje je um ljudi, ki so se odrekli svoji svobodi.

Mnenja o romanu:

Protagonisti romana so ljudje, ki ne pristajajo na vlogo poslušnega čakanja na smrt in izogibanje smrtno nevarnemu življenju. Niso zgolj čakajoči na Smrt v virulentnem teatru absurda. Apolonijin roman ni le berljivo, je tudi aktualno in angažirano branje.

– Miha Naglič, publicist

V življenju lahko izgubimo vse materialno, pa ni škode. Hudič je, ko izgubimo sebe. Da se vam to ne bo zgodilo, je vredno, da preberete Zofkino knjigo. Potem boste z lahkoto sezuli čevlje in bosi stekli po travi ali celo zabredli v vodo bližnjega potoka.

– Milena Miklavčič, pisateljica

Apolonija Klančar o sebi:

Sem profesorica latinskega jezika, diplomirana anglistka – prevajalka in Montessori pedagoginja. Nad Montessori študijem sem bila navdušena zaradi celostnega pogleda na človeka in učenje. Ob prevajanju del Marie Montessori sem spoznavala pomen zgodnjega spontanega in nezavednega učenja zaznavanja. Delo, ki ga opravljam danes, pomaga prav tem avtomatizmom zaznavanja.

Leta pedagoškega dela so mi dala jasno izkusiti, da je dober pedagog predvsem ta, ki zna najti načine, kako snov približati učencu, še posebno tistemu s težavami. Takih je danes veliko. Zakaj nekateri poslušajo, pa ne slišijo? Gledajo, pa ne vidijo? Se učijo, a si ne zapomnijo? Imajo slabo slušno in vidno pozornost, neustrezen prijem pisala, so hiperaktivni, agresivni, občutljivi? Kako jim pomagati do večje samostojnosti?

Pedagoški credo Marie Montessori POMAGAJ, DA NAREDIM SAM! me je vodil v iskanje novih znanj, ki sem jih našla izven naših uradnih izobraževalnih inštitucij. Ta znanja med drugim upoštevajo, da je v stresu učenje ovirano ali celo zavrto in da  ima mnogo otrok težave z zaznavanjem. Česar ne zaznam ali ne zaznam dobro, to se naučim le s težavo in nepopolno!