Zmaji in duhovi

Bil je november, pisalo se je leto 1919. Na celjski železniški postaji je stala osamljena majhna ženska postava z značilno pričesko, vsa tresoča se od mraza v hladnem večeru, a polna pogumne odločenosti, da bo sama obkrožila svet. V svoj na roko napisani potopisni dnevnik si je zabeležila točen čas odhoda – pet minut čez pol sedmo zvečer – in se morda v tistem odločilnem hipu še enkrat priporočila zavetnim duhovom, ki varujejo potnike na nepredvidljivih poteh.

S sabo je imela le slovar s prevodi v deset jezikov, ki ga je napisala sama, skromen kovček, torbo in svoj dragi pisalni stroj Erika. Čez osem let se je nenavadna ženska vrnila kot ena največjih svetovnih popotnic vseh časov in izoblikovana pisateljica s svojskim slogom. Ime ji je bilo Alma Maksimiljana Karlin.

O KNJIGI SO DEJALI:

»Ena tistih knjig, o katerih sem sanjal od samega začetka založbe Sanje ... Končno je med nami to izjemno delo zmajevskega duha Alme Karlin!« – Rok Zavrtanik

»Kritiški zapisi iz 1930. let so ob ocenjevanju ›eksotičnih‹ novel Alme M. Karlin v zbirki Zmaji in duhovi pogosto poudarjali, da je avtorica snov zanje črpala neposredno iz svojega potovanja okrog sveta, da se je v njih izkazala kot ›umetnica‹, ki se zna odlično vživeti v duhovni, čustveni in duševni svet junakov, še posebej ženskih likov. V novelah prevladuje posebno duhovno vzdušje, skrivnostno in tragično, dogajanje pa je napeto, dramatično.« – Jerneja Jezernik, prevajalka