Če je to ljubezen

Nikoli ne bomo izvedeli,če nas kdo zares ljubi, dokazi ljubezni so tako nezanesljivi in krhki, že to, da vam kdo ugane misli, nekaj šteje.Pravzaprav šteje čisto vse.Mihajlo Pantić (1957) sodi med reprezentativne in tudi najbolj priljubljene srbske pisce kratke proze srednje generacije. Pantićeva kratka zgodba se utemeljuje v čehovski in carverjevski paradigmi, obenem pa je vase vsrkala in nadgradila glavne tokove srbske, tako starejše kot moderne pripovedne tradicije. Ne glede na to, da je ta pisava bolj ali manj vpadljivo posejana z medbesedilnimi drobci, upoveduje in pripoveduje pristno izkustvo in usodo v sodobni urbani svet vrženega posameznika. Teme ljubezni, smrti, bolečine, medčloveških odnosov, izgube in resigniranosti so upovedovane brez visokopoteznih zamahov – pristno, transparentno, odmerjeno. Vzdušje in intonacija teh zgodb vibrirata v sordiniranem tragičnem občutju in (jedkem) humorju, ki pa le poredkoma preraste v izrazit cinizem. Značilno paradigmo urbane kratke zgodbe Pantić razvija od prvenca Kronika sobe (1984) naprej in je odtlej objavil še devet zbirk, ki so prejele številne nagrade, med drugim tudi Andrićevo nagrado za najboljšo kratkoprozno zbirko (2003). Pričujoči prevod predstavlja avtorjev izbor iz »novobeograjske trilogije« Novobeograjske zgodbe (1994), Sedmi dan košave (1999) in Če je to ljubezen (2003).